Evropsko ogledalo in rdeči karton za slovenski nogomet

Foto: Profimedia

Nogometna Evropa je Sloveniji spet pokazala, kam sodi naš nogomet. In nam pokazala velik, masten rdeči karton. Iz Evrope naše klube izločujejo Albanci, Makedonci, Moldavci in celo Ferci, še pred avgustom je za slovenske predstavnike, edina svetla izjema je k sreči Celje, poletja konec. Maribor in Olimpija sta ujeta v vrtincu velikih težav, preostanek lige, spet z izjemo Celja, ni konkurenčen niti srednjemu evropskemu razredu. Kaj pa ob tem počne NZS? Dobro vprašanje.

V sodobnem nogometu je tako, da če država nima svojega predstavnika v ligaškem delu evropskih tekmovanj, potem je soočena z neizpodbitnim dejstvom, da spada povsem na obrobje evropskega nogometa.

K sreči je Slovenija vse od ustanovitve konferenčne lige, ki je zares izjemna dopolnitev Uefine družine in tekmovanje, kot naročeno za države, kakršna je naša, le enkrat ostala brez evropske jeseni. To je bilo v sezoni 2022/2023, ko se je državnemu prvaku Mariboru v kvalifikacijah za evropska tekmovanja popolnoma zalomilo in je zaporedoma izpadel proti Šerifu iz Tiraspola, Helsinkom ter Cluju, posledično pa ostal pred vrati ligaškega dela.

V naslednjih sezonah sta štafeto slovenskih uspehov v Evropi prevzela Olimpija in še posebej Celje. Grofje so tudi v tej sezoni po drami proti albanski Egnatiji ter napredovanju v 2. krogu kvalifikacij za ligo prvakov že vzeli vozovnico najmanj v konferenčno ligo. Roko na srce, bolj kot letošnja bleščeča forma so grofom izjemno evropsko izhodišče prinesli minuli uspeh, a vemo, kako je z Uefo in njenimi koeficienti. Vsaka točka iz preteklosti je zlata vredna!

Predvsem pa celjskega uspeha ne smemo avtomatično razumeti kot uspeha slovenskega nogometa, ampak gre za uspeh tujega kapitala, ki je pametno in učinkovito vložen v naš nogomet. In na temelju katerega so zrasli številni slovenski reprezentanti, ‘pol lige’ pa danes živi po zaslugi solidarnostnih sredstev Uefe, ki jih v Slovenijo prinašajo grofje. Prvi vpogled v realnost našega nogometa – Rusi in Celje ga držijo pri življenju.

Bravo in Aluminij (pričakovano) izpadla

Čeprav je imel Bravo v dvoboju z makedonsko Škendijo res sijajno priložnost, da se prebije v 3. krog kvalifikacij za konferenčno ligo, je Šiškarje ‘pokopala’ kratka klop oziroma zares ozek kader, s katerim so Ljubljančani vstopili v novo sezono. Bravo je pred sezono v želji po finančni stabilnosti kluba razprodal praktično celotno udarno enajsterico in po takšnem manevru je težko pričakovati evropske presežke. Spet smo pri slovenski nogometni realnosti. Končni izkupiček je torej 2. krog kvalifikacij za konferenčno ligo in skupna nagrada približno pol milijona Uefinih evrov.

Aluminij je pokalni prvak postal sicer zasluženo in prigarano, a tudi na račun polomij Maribora in Olimpije. Šumarji so odigrali štiri evropske tekme in bili veliko bližje napredovanju v naslednji krog kvalifikacij za ligo Evropa kot potem naslednjemu krogu v konferenčni ligi. Šumarji so prvo nalogo oddelali odlično in bili na pragu tega, da presenetijo moldavski Šerif, ki je bil predvsem na povratni tekmi v podrejenem položaju, a izvlekel zmago z 1:0. Naslednja evropska preizkušnja proti albanskemu Dinamu Cityju pa je bila še posebej na povratni tekmi precej bolj enostranski dvoboj, ki se je končal v prid Albancev.

To je bila enostavno blamaža

Popolno blamažo pa si je v evropskih kvalifikacijah privoščil Koper. Kanarčki so ob skrbnem kadrovanju in rastjo kluba v zadnjih letih postajali vse resnejši igralec na slovenskih zelenicah in so zasluženo aktualni državni podprvaki. A v četrtkovem večeru so si na povratni tekmi proti ferskemu Runaviku privoščili debakel, kakršnega v slovenskem nogometu morda celo še nismo videli.

Bilo bi smešno, če ne bi bilo zelo, zelo žalostno. Že na videz nogometno zelo omejeni Ferci so izločili eno najboljših ekip v Sloveniji, ki je na tej tekmi zapravila malodane vse, kar se v nogometu da zapraviti. Češnja na torti pa je bila ‘panenka’ Josipa Iličića, ki je v seriji enajstmetrovk končala v naročju vratarja Toma Amosa.

Poraz Kopra je eden najbolj bolečih porazov slovenskega nogometa v zadnjih letih. Na Bonifiki so v enem večeru podrli vse, kar so gradili minula leta. Luči v klubu pa so bile zagotovo prižgane še dolgo v noč, ko je res težko predvideti, v kakšni zasedbi na igrišču, ob njem in v pisarnah bodo tekmovalno leto nadaljevali kanarčki. Če temu dodamo še nedeljski polnočni pretepaški obračun pred Bonifiko pa je klub v nekaj dneh izgubil velik, velik del ugleda, ki ga je pridobil in si ga priboril v zadnji letih.

Bo to končno budnica za slovenski nogomet?

Realnost slovenskega nogometa je enostavno ta, da lahko z vsaj srednim evropskim nogometom tekmujejo le Celjani. Nogometna zveza Slovenije pa je ob tem povsem apatična. S klubskim nogometom, kjer je treba vihati rokave in trdo delati za uspeh, se najraje čim manj ukvarja. Davčna politika ubija največje klube, nekateri tradicionalni centri, kot so Domžale in Nova Gorica, tako ali tako razpadajo, gospodarstvo in veliki sponzorji pa so za slovenski nogomet ter vlaganje vanj popolnoma nezainteresirani.

Ne pozabimo, tudi reprezentanca je bila v zadnjem ciklusu daleč od uvrstitve na svetovno prvenstvo, Stožice pa so, ko ni v tujini razvitega zvezdnika svetovnega formata po imenu Benjamin Šeško, polne le še ob podarjenih vstopnicah in povabilih otrok. Ampak mandati se podaljšujejo, slavi pa se uspeh pozitivnega finančnega poslovanja, ki ga NZS tako ali tako zagotavlja pojem uspešnosti športne organizacije, kakršna je Uefa. To, cenjeno nogometno občinstvo, je žal realnost. In če zdaj ne bodo sledili sestanki, analize in načrti za takojšnje reševanje nastale situacije, potem res ne vemo več, kakšne alarme še potrebujemo.

Morda celo največja težava slovenskega nogometa pa je ta, da sta največja slovenska kluba, Maribor in Olimpija, ujeta v vrtincu slabega upravljanja, ko sta nekonkurenčna že na domačih zelenicah, kje je torej šele Evropa. A če se Maribor po vrnitvi Zlatka Zahovića in Darka Milaniča počasi vendarle znova postavlja na noge, je Olimpija na zadnjem mestu lestvice v Prvi ligi Telemach, luči na koncu tunela pa z aktualnim vodstvom kluba ni na vidiku. Lahko pa obračamo, kakorkoli hočemo. Brez močnega Maribora in Olimpije je z izjemo presežkov Celja in prebliskov A reprezentance slovenski nogomet tukaj nekje, kjer je. V družbi Albancev, Moldavcev, Makedoncev, očitno celo Fercev …